Dolžnosti starišev. 
V naših časih je jako potrebno večkrat govoriti in tudi pisati o dolžnostih starišev do svojih otrok, ker skoraj edini vzrok, da je zdaj tako slabo na svetu, je zanemarjanje teh dolžnosti. Nate toraj tu kratko razlaganje toliko važnih dolžnosti, in tudi kedaj in kako se večkrat greši proti njim. 
Stariši so najprej dolžni ljubiti svoje otroke. Zato grešijo tisti, keteri otroke sovražijo; ki so jim nevošljivi; jih gerdo gledajo; naposled jim resno žele slabo. To so grehi, in veliki grehi! Kaj pa naj rečemo o tistih stariših, keteri svoje otroke opravljajo, to je njih slabosti ali grehe drugim odkrivajo in jih tako ob dobro ime pripravljajo? Ako je grešno skrite grehe svojega bližnjega dragim praviti, je toliko bolj grešno to storiti glede svojih otrok. Sicer pa je kaj tacega storiti mej stariši dopuščeno in celo dolžnost. N. pr. mati vé kaj slabega o hčeri ali sinu, oče pa nič; in vender ako bi on to vedel, bi gotovo preskerbel, da se otrok poboljša; v takem slučaju mati greši, ako ne pove možu. Stariši, dobro si zapomnite, da na tak način storite »tudi greh!« Vi bi tako pali v greh, keteremu se pravi, kar vže veste iz kerščanskega nauka: »h grehu molčati, in greh spregledati.« In koliko je takih starišev! Otroci zahajajo v vsakoverstne grešne priložnosti, kaker v kerčme, po plesih, in po druzih vsakoverstnih grešnih veselicah; stariši pa molčé, ali k večemu govoré kaker Helij: »Otroci ne delajte tako, ker to ni lepo za vas!« O moj Bog, tako malo starišev je sveto navdušenih v takih slučajih! Stariši, keder gre za dušo vaših otrok, recite jim resno, in prav resno, da naj vas slušajo, ali pa naj gredo iz hiše! Od te terjatve ne odjenjajte, ker gorje hiši, kjer zapovedajo tisti, keteri bi morali slušati! Nadalje so stariši dolžni ljubiti vse otroke enako. Pri tem je pa treba razločiti. V svojem sercu morete ljubiti enega bolj ko druzega, ali zunaj tega ne kažite, ker lehko zakrivite velike prepire in sovraštva. Ljubite vse enako, saj so vsi vaši otroci. Sovražite slabih otrok hudobije, pa ne njih osebe. Ako res vaš Benjamin zasluži večo ljubezen kaker drugi, pohvalite ga zdaj pa zdaj, ali ob enem spodbudite druge, da naj bodo tudi oni dobri. Z eno besedo ljubite tako svojega Benjamina, da bodo drugi vaši otroci njega mogli posnemati, in ne vas in njega sovražiti. To o ljubezni do vaših otrok. Zdaj pa kako morate skerbeti za njih telesni in dušni prid. Ljubezen brez dela, je prazna ljubezen. Ako res ljubite svoje otroke, morate to v djanju pokazati. Stariši keteri skerbe za telo in dušo svojih otrok, oni so pravi stariši. Naj prej so dolžni stariši, in posebno matere skerbeti za pravo hrano malih otrok, in pa se varovati vsega, kar bi moglo vplivati na njih zdravje, kaker n. pr. varovati se pretežavnega dela in jeze; posebno tega še pred ko pride otrok na svet. Kar se tiče hrane, oni jo morajo preskerbeti, dokler si je otroci sami ne morejo pridobiti. Nadalje morajo stariši tudi skerbeti za bodočnost svojih otrok, tako da jako grešijo, ako otrokom o pravem časa ne preskerbijo stanu, naj si bode kmetiški, rokodelski ali pa gosposki stan. Proti tej dolžnosti grešijo tisti stariši, keteri puste otroke raje pohajati, kaker da bi jih silili, naj se kaj uče. 
Pri tej priliki, je potrebno nekaj k sercu reči starišem, keteri imajo otroke na višjih šolah po mestih; ob enim se bo pa govorilo tudi občno, kaj so dolžni oni za dušo svojih otrok. Otroci imajo dušo in telo. Gdor skerbi samo za telo, tak oče ali mati, je žival in ne človek; koliko menj pa še kristijan! Stariši toraj imajo veliko dolžnost svoje nežne otročiče učiti k zveličanju potrebne resnice sv. Vere in pa navadne molitve, ketere mora znati vsak kristijan. Na tak način oni izročijo učiteljem dobre otroke, keteri bodo gotovo zmirom bolji, samo ako so dobrim kerščanskim izgojiteljim izročeni. Se ve da, ako vi stariši niste storili svoje dolžnosti v tem, in vaši otroci se ne gredo učit na višje šole, slabi vpliv ne bo tolikanj strašan za bodočnost vaših otrok; gorje pa vam in otrokom, ako jih pošljete na višje šole že pokvarjene, to je take, ki znajo vse, samo tisto, kar je potrebno h zveličanju duše, jim je »španjska vas.« Sicer se pa, hvala Bogu, v našem milem narodu, težko najde taka nemarnost pri stariših. Velika večina otrok gre pri nas v mesto kerščansko zgojenih, ali žalibog, zavoljo nevednosti starišev, se vernejo domov, morda čez par mesecev, ali čez leto, pokvarjeni, da je groza. Šli so v šole jagnjeta, vernejo se volkovi. Kaj je temu vzrok? Temu je več vzrokov, ali morda ne, večkrat edini, ali vsaj največi vzrok so sami stariši. Iščete li stariši pravo kerščansko stanovanje, ali po domače »kvartir«, svojemu sinovi? Oh kolikokrat se zgodi, da gledate le na ceno, to je, da je kar mogoče »najbolji kup«; ali na družbo v keteri bo moral vaš sin celih deset mesecev živeti, za to se nič ne zmenite. Koliko bi se moglo tukaj pisati o strašnem vplivu spridenih tovarišev na nedolžnega otroka; ali ta spis bi bil predolg. Zato mi verujte stariši, da vas bo Bog strašno sodil, in tudi obsodil, ako veržete jagnje mej volkove! Preskerbite svojemu sinu stanovanje, kjer ste gotovi, da mu bodo tovariši dobri v celem pomenu besede, ako ne bi bili taki, najdite hišo, se ve da kerščansko, v keterej ni druzih učencev. Ako se bo otrok spridel tudi sam, bo sam tega kriv; ako se pa spridi v družbi, ketere bi ga bili lehko obarovali, boste tudi vi tega krivi. 
Vsakako je res, da na stanovanju ni vse ležeče, ker je mnogo druzih vzrokov spridenja, ali verujte, da najpervi in največi vzrok je hudobna družba na stanovanju. 
Naposled še nekaj o dobrem zgledu, keterega so dolžni dajati stariši svojim otrokom. Vsak človek ve dobro, da besede, naj bodo še tako svete, nič ne pomagajo brez zgleda. Kako hočejo n. pr. stariši, da bodo njih otroci pobožni, ako so sami mlačni ali celo brezbožni? Kako je mogoče, da se otroci varujejo kletvine, ako ne slišijo od starišev druzega ko kletvino? Mar bodo otroci mirni, ponižni, ako so stariši v vednem prepiru, ako so togotljivi, prevzetni? Kako hočete, da naj se otroci ljubijo mej sabo, ako vsaki dan vidijo, kako se oče in mati »kavsata« kaker pes in mačka? Ako ste vi stariši slabi, morete govoriti in še toliko in toliko podučevati otroke, ali vse bo brez vspeha. Kaj bi se pa moralo reči o tistih stariših, keteri svoje otroke celo nalašč v greh zapeljujejo! Oh gorje, stokrat gorje jim! Taki naj se spomnijo, kaj govori Jezus, božji Sin, o pohujšanju! Ker sem gotov, da teh mojih besed ne bodo brali taki stariši, zato nočem o tem nadalje pisati. Da bi se taki stariši mej tretjeredniki našli, to je neverjetno. Opomniti pa moram, da, ako vi ne pohujšate svojih otrok, grešite vender, ako pustite druzim, da doprinesejo to peklensko delo nad vašimi otroci. Pri teh besedah se res mora človek britko zjokati, ako pomisli na nemarnost toliko starišev! Koliko je brezvestnih starišev, keteri pustijo svoje nedolžne otročiče cel dan pohajati! Ni jim mari pozvediti s kom in kam zahajajo. Kaj se pa zgodi? ... Da zgubé neprecenjeno nedolžnost, še pred ko jo poznajo! ... Oh stariši, kaj bo Bog z vami storil, ko pridete pred sodnji stol! ... Ako se nočete tako strašno pregrešiti zoper svoje otroke, imejte jih zmirom pred očmi. Ali rekli boste, da to ni mogoče. Jaz pa ponavljam, imejte jih zmirom pred očmi, ker tudi, ako se gredo igrat z dobrimi nepokvarjenimi otroki, jih imate pred očmi. Toliko več pa morate paziti na odrasle otroke. Ne zaupajte preveč njih tovarišem ali tovarišicam! Večkrat so tisti, keterim vi zaupate, največi pohujšljivci vaših otrok. Gotovo znamenje, da so taki, je, ako se na skrivaj pogovarjajo, in se koliker mogoče ljudi ogibajo v svojih pogovorih. Ako kaj tacega zapazite, ločite jih precej in ostro! ker drugači se boste strašno pregrešili nad svojimi otroki! 
Naposled si dobro zapišite v glavo nasledne nauke razumnih zgojiteljev: 
I. Stariši, gojite v strahu božjem svoje otroke do šestega leta. Ako ste svoje dolžnosti do takrat zanemarjali, je vse zgubljeno! Otrok je do tistih let kaker kos voska, s keterega more umetnik narediti angeljčka, pa tudi spako! 
II. Razločite dobro pri otrocih, keder so prišli k razumnosti, mej pogreški, ketere storijo hote, in tistimi, ketere storijo nehote. Ako storijo kaj iz hudobije, kaznujte jih; po kazni pa se jih varujte obžalovati, ker tako ne bi nič pomagala vaša kazen. Ako pa otroci kaj nehote razbijejo, zlomijo i. t. d., ne kričajte na nje, ker, kjer ni hudobnosti, tam ni potreba kazni. 
III. Ako vam otroci kaj malega vzamejo, ali v mali stvari lažejo, ne kričajte na nje rekoč, da so to veliki grehi, zavolj keterih jih bo Bog vergel v pekel. Učite jih raje, da gdor se navadi na male grehe, da počasi pade v velike, smertne. 
IV. Komaj otroci začnejo govoriti, učite jih tudi moliti. Vlivajte v njih mehka, nedolžna serca pobožnost k Bogu, Materi božji, angelju varihu. 
V. Ne pustite otrok brez dela, temuč dajte vsacemu primerno delo v roke, ker tako se bode zgodaj prinavadil tega, kar je naloženo vsacemu Adamovemu otroku. 
VI. Navadite otroke vže zgodaj na zmernost v jedi in pijači. Oh, da bi vedeli stariši, kako škodijo duši in telesu otrokovemu, ako ga zmirom polnijo z jedjo in pijačo! Pri tem naj opomnim, da je vino in žganje pravi strup posebno za male otroke. 
Stariši, dobro pomislite na svoje težke dolžnosti. Težke so resnično, ali z božjo pomočjo bodo lehke. Molite večkrat, da, vsaki dan, da vam Bog pomagaj gojiti vaše otroke tako, da boste imeli veselje nad njimi vi in Bog, predobri Oče vaš in vaših otrok. 

Kaj bo iz naših otrok? 
Strašna je odgovornost starišev pred Bogom zaradi otrok; jako važno je to, kar Bog od njih tirja. Kaj pa Bog zahteva od starišev? Keteri je cilj ali konec vzgoje? Res, slišijo se mnogokrat zdihljeji starišev, keteri iz globočine serca govorijo: »Oh kaj bo iz naših otrok!« Ali, žalibog, večinoma pomenijo te besede skerb za pozemeljsko bodočnost, prihodnost, otrok. To je dobro, ali ta skerb ni zadostna. 
»Kaj bo iz naših otrok?« Vaši otroci naj bodo verni kristijani, ki se Boga boje in zvesto spolnjujejo njegove zapovedi. Oni ne smejo postati ljudje nevernosti in brezbožnosti; ne taki, keteri žive, kaker da ne bi bilo Boga, nebes in pekla; kateri so zakopani v vsakih pregrehah. Da otroci taki ne postanejo, to naj bo perva skerb starišev, in zato naj stariši zgodaj vlivajo sv. vero v nežna mlada serca svojih otrok, in naj skerbe da se jim tudi ohrani. Pri teh besedah se mi zdi potrebno v spomin poklicati starišem zlate opomine slavnega našega Slomšeka. »Preljube matere, ketere imate na persih otročičke, učite jih ljubiti Jezusa, kolikrkrat jih dojite, in skerbno jim pravite, kaker hitro se zavejo, kako je tudi Jezus bil majhin otrok in je terpel in vmerl iz ljubezni do nas. Vi očetje, keder režete pervi košček kruha svojemu otroku, k nebesam mu pokažite, kjer prebiva dobrotljivi Oče in otroku kruhka daje .... in tako se bo sercé otrok, mehko ko vosek, vnelo ljubezni božje, ketera jim ne bo vgasnila vse žive dni. Nadalje, svarite svoje otroke, in ako beseda ne pomaga, naj pomaga šiba. Vsaka kerščanska hiša, kjer so otroci, naj ima dvojno orodje: sv. razpelo ali križ na steni, šibo v kotu. Srečni otroci, ketere očetje in matere tepejo: ne bo jim tuja palica pela. Naposled molite vsaki dan za svoje otroke; materine solze in očetovi zdihljeji za otroka, imajo pred Bogom veliko vrednost.« Res zlate besede ljubeznjivega Pastirja. 
Ako stariši storé svojo dolžnost, bodo tudi otroci dobri. Takrat bodo mogle govoriti matere o svojih otrocih, kaker je govorila Sara o svojem sinu Tobiji. Otroci bodo namreč luč oči svojih starišev, palica njih starosti, tolažba življenja, in upanje njih prihodnosti. Žalibog, dostikrat so otroci starišem vzrok britkih solz, skerbi in celò predčasne smerti! Vbogi taki stariši, ali tudi veliko gorje tacim otrokom! 
»Kaj bo iz naših otrok?« Dobri kmetje, delavci, rokodelci! Prav ali pred vsem morajo biti dobri kristijani. Ako ni tega temelja, ne bo iz vsega nič. Ako pa vi stariši to dosežete, namreč pravo kerščansko življenje vaših otrok, srečni vi, ker ste dosegli konec zgoje, ketera je v pravem pomenu besede: skerb, da otroci postanejo nebeški prebivavci. Da, Bog vam je dal otroke, da mu jih enkrat povernete. 
Zapomnite si dobro, da bo enkrat Bog od vas tirjal otroke, in gorje, ako boste vzrok, da se vaši otroci takrat znajdejo v oblasti peklenske hudobe. Srečni pa vi, ako boste v stanu reči Bogu: »Glej, o predobrotljivi Sodnik, kar si nam izročil, to ti povernemo«. 

Vaja v veri. 
V naših za sv. vero tako slabih časih, je jako koristno, da se človek vterdi v veri po zgledu svetnikov ali svetnic božjih. Eden najlepših in najspodbudljiviših takih zgledov imamo v življenju sv. Ivane Frančiške, grofinje Šantaljske. Žlahtna grofinja je vkazala, ko je še mej svetom živela, da naj se navadijo njeni hlapci, keteri so imeli bolji glas, peti »Verujem« ali »Kredo«, kaker se poje pri sv. maši; in oh gdo bi mogel popisati njeno veselje, keder jih je slišala peti pri sv. daritvi! Po grofovi smerti je postala nuna reda Obiskovanja Marijinega, in je naravno napredovala tudi v čednosti vere. Večkrat je o prostih urah pela »Kredo«, ali sama, ali pa tudi v družbi. Jako je častila sv. marternike pervih časov, keteri so prelili svojo kri za sv. vero. Njih godove je praznovala vedno z velikim veseljem in serčno pobožnostjo. Ob takih prilikah so govorile nune: »To je svetnik naše Matere«. Prav z neko sveto strastjo je brala njih življenje, in večkrat tudi ponavljala. 
Prekrasno pesem sv. Tomaža Akvinskega »Molim te ponižno«, je znala iz glave, in jo večkrat molila. Učila jo je tudi nune, ter jim rekla, da vsakikrat, keder jo moli, ponavlja besede: »Verujem, kar je rekel božji Sin.« 
Dokler je še mej svetom živela, je večkrat vsa zamaknjena vskliknila: »Vidim sok grozdja, in verujem da je kri Jagnjeta božjega. Kruh pokušam, in verujem da je pravo meso mojega Zveličarja!« Ko se je pa postavila pod vodstvo sv. Frančiška Saleškega in postala nuna, jo je on učil, da naj se vadi v veri s krajšimi zdihljeji, kar je tudi potem delala. 
Vsaki dan je pri sv. maši po evangeliju molila »Konfiteor« in »Kredo«. Neki dan je to pravila nunam, in pri tem vskliknila: »O moj Bog, kaj se me pred Tabo tako ponižujemo, keder nismo vredne pričati svojo vero pred trinogi!« Storila je tudi enkrat za zmirom namen, da keder bo pogledala sv. razpelo, naj bo tisti pogled djanje vere, podoben stotnikovemu, keteri je terkal na persi in rekel: »V resnici je ta človek Sin božji.« 
Na skrivnem je pravila neki pobožni osebi, da ji je Bog še mej svetom jako razsvetlil um, in da ji je rekel, da je popolnost našega uma taka, kakeršno je ponižanje in podložnost naša proti skrivnostim sv. vere. Tudi ji niso dopadale pridige, v keterih se je dokazavala resnica sv. vere z natornimi dekazi, rekoč, da verna duša mora biti zadovoljna se samo tem dokazom, da je namreč Bog razodel svoji Cerkvi, vse kar je potrebno verovati. Tudi ni rada poslušala branja čudežev, keteri so se godili v dokaz verskih resnic. V tem je bila enaka sv. Ludoviku patronu tretjega reda, keterega so enkrat klicali, da naj gre gledat čudež, keteri se godi mej sv. mašo. Ali on ni hotel iti rekoč, da njemu ni potreba čudežev, da veruje, naj gre tisti, keteri ne veruje. 
Sv. Frančiški je tako dopadalo premišljevanje o neizmerni milosti božji, po keteri smo sinovi prave Cerkve, da je perva dva dni duhovnih vaj zmirom o nji premišljevala. Sv. Pismo je rada brala ali najbolj so ji dopadale bukve »Djanj aposteljnov«, v keterih se opisuje vstanovljenje sv. Cerkve. Keder je slišala, da je njen sin vmerl v vojski za sv. vero katoliško, je vzdignila svoje mokre oči h Bogu, in rekla: »Dovoli mi o Gospod, dovoli mi, da spregovorim, da me neha moja žalost. In kaj ti bom rekla, o moj Bog? Zahvalim te za veliko čast, da je moj sin vmerl za sv. katoliško Vero«! Na to vzame v roke sv. križ: »Z veliko vdanostjo, sprejmem ta vdarec, o moj ljubi Zveličar, in te prosim, da vzemi mojega sinu, v naročje tvoje miloserčnosti.« »Ti moj ljubi sin, pa, oh kako si srečen, da si zapečatil svojo vero sè svojo kervjo; tudi jaz sem zato srečna, in hvalim Boga da sem tvoja mati.« 
Oživimo tudi mi večkrat vero v sebi, in prosimo Boga, naj nam ohrani ta neprecenjeni dar! Zahvalimo se mu vsaki dan, za to veliko dobroto, da smo se namreč rodili v sv. katoliški veri, edini pravi, ter da naj nam da tudi milost, da ostanemo v nji stanovitni do smerti. Prosimo pa to milost ne samo za se, temuč tudi za naše brate in sestre, v keterih vera peša. Spomnimo se večkrat, ako ne bomo goreči v veri, da nam jo bo Bog vzel, kar se je žalibog vže v toliko deželah zgodilo, kaker nas uči cerkvena zgodovina. Bog nas obvaruj mlačnosti v sv. veri! 

Kerščanskim materam v prevdarek. 
I. Srečno življenje na tem svetu je večinoma sad prave kerščanske vzgoje otrok; ali otroci niso na svetu le za časno srečo. Spomni se, o mati, da so tvoji otroci vstvarjeni tudi, in pervič za večno srečo — za sveti raj. Tvoja perva in poglavitna dolžnost je torej tvojim otrokom zgodaj vlivati v nežna serčca strah božji. Kako pa in kedaj? Keder te začne otrok poznavati. In glej, ako si prava dobra mati, se tedaj v resnici vidijo najlepši prizori v tvoji hiši. Otrok začne izgovarjati kako besedico, in ti mu prigovarjaj presladka imena Jezus in Marija; otrok gleda sem in tja, ti mu pa milo kaži podobo Matere božje, ali sv. razpelo, in keder bo tvoj otrok vže začel hoditi, precej ko ga oblečeš, prekrižaj ga ž njegovo ročico, skleni mu potem obe, uči ga poklekniti in moli ž njim »češčenamarijo«, sčasoma tudi »očenaš«. Se ve da, kaka mati bo rekla: »To se vse lahko piše in priporoča, ali kje imam jaz toliko časa?« Jaz ti odgovorim, ako hočeš, najdeš toliko časa in ga moraš najti. Zapomni si dobro, učiti otroke strah božji, to je tvoja perva in poglavitna dolžnost. (Kakšne so toraj tiste goriške matere, ki puščajo otroke po nekaj tjednov stare doma slamnatemu vdovcu ter nore za vmazanim denarjem in egiptovskimi lonci v tisto blaženo Aleksandrijo ! P. St.) 
Nadalje, prava mati ne sme puščati otrok ko so nekoliko odrasli, da bi preveč ležali, ker jih to slabi na duši in na telesu. Taki otroci postanejo leni, nepripravni za delo in bolehni. Zatoraj, vstani zgodaj, mati, ter pojdi, keder vtegneš, z otrokom k sv. maši, tudi skozi tjeden. Na ta način se ti bo vže zgodaj prinavadil cerkvi, in tako bo vse življenje rad hodil k sv. maši. 
Govori mu večkrat o sakramentu sv. pokore in sv. rešnjega telesa. O pervem mu povej, kako se pri spovedi človek očisti greha in tako postane zopet otrok božji. O sv. obhajilu mu dopoveduj, tako je srečen tisti, keteri ga vredno prejme, in kak strašan greh dela tisti, keteri se prederzne pristopiti k sveti mizi vmazan in grešen na duši. Oh kako te bo otrok poslušal, in kar je še več, ako mu boš to večkrat ponavljala, kako se mu bo to vtisnilo v spomin! O kako rad se bo spominjal v poznih letih nedolžnega veselja, ketero je občutil, ko gaje sladka mati take lepe reči učila! Tudi ako bi se otrok kesneje kaj pokvaril, prišel bo vender čas, da se bo spomnil tvojih naukov, in najberž ga bo to najbolj genilo, da se verne na dobro pot ! — 
II. Druga tvoja dolžnost je učiti otroka poglavitne resnice sv. vere, tako, da bo prinesel sebo v šolo poznanje verskih resnic, in ne da bi se jih še le tam moral učiti. 
III. Tretja dolžnost kerščanske matere je pazljivost. Gotovo je najlepše lepotičje mladini nedolžnost, ki se bere na obrazu srečnega otroka in mladeniča. Stariši, matere, pazite torej da ne bodo enkrat vaši otroci morali reči, da ste malo ali nič skerbeli za njih nedolžnost. Glejte, da se ne bodo skrivali s tovariši ali sami. To bi bilo znamenje, ali da je vže zgubljena nedolžnost, ali pa da bo kmalu. Imejte otroke zmirom pred očmi. Pazite tudi na posle, keteri so v dotiki ž njimi. Koliko otrok zgubi nedolžnost po hudobnem hlapcu, hudobni dekli. Stariši, in posebno ti kerščanska mati, ne misli, da je zadosti popraševati, in preiskovati življenje in lastnosti tvojih poslov, kedar jih jemlješ v službo; prepričaj se sama o njih dobroti in če opaziš nad njimi kar bi moglo nevarno biti za tvoje otroke, ne glej na posvetni dobiček, stori, kar moraš storiti! 
IV. Velika dolžnost starišev je svarjenje, in kjer to ne pomaga, kaznovanje. Ako pustite v miru male strasti svojih otrok, gorje vam in njim! Taki otroci rastejo v hudobiji kaker v letih. Ta ali oni mladenič, hudoben da je kaj, ali ni bil vže ko otrok nagnjen k jezi, pretepanju, preklinjanju? zopet drugi, k pohajanju, k igri, k vasovanju. Stariši so jih pustili v miru, zdaj pa zastonj jočejo. Hčeram niso nigdar nič odrekli, mogoče da so celo odobravali, da se zmirom bolj zaljubijo v ničemernost, in glej v šestnajstem letu ali tam okoli, nimajo veselja za nič ko za lišpanje in plese in morebiti še kaj hujšega. Oh matere, odprite oči, dokler je čas! Zatirajte strasti svojih otrok vže v začetku! Ne recite, da se bodo vže počasi poboljšali, da se vam smilijo i. t. d. To je nevsmiljeno vsmiljenje, kaker boste same spoznale, ko bo prekasno! Svarite torej, in kjer to ne pomaga, kaznujte otroke. Negdaj se je reklo, da šiba novo mašo poje, kar je pomenilo, da so bili tisti otroci, keterim je šiba pela, potem pridni in dobri. Pa saj Bog sam to pravi v sv. Pismu: »Komer se šibe škoda zdi, ta sovraži svojega sinu«. (Preg. 13, 24). 
Sicer se pa pri svarjenju in kaznovanju varujte kletve. O kako žalostno je videti in slišati stariše, ki otroke preklinjajo, namestu molče vzeti šibo v roke! Zapomnite si, stariši, otroci ne marajo nič za vašo kletev, ker jih ne boli; šiba jih pa prestraši in tudi poboljša. 
V. Sicer bi pa najlepši poduk, najrazumniše svarjenje nič ne pomagalo, ako otroci nimajo dobrega zgleda v hiši. Vže od negdaj je splošno prepričanje da otroci žive po zgledu, in to naj bolj po zgledu svojih starišev. Ali kako žalostno se godi v tem oziru v mnogih kerščanskih družinah. Zapovedi božje se ne spolnjujejo, prazniki ne posvečujejo, posti v nemar puščajo, potem prepiri, preklinjevanje, obrekovanje, semtertja zlasti po gosposkih hišah, nespodobne podobe itd. Ako se tako godi v tvoji hiši, o kerščanska mati, je li čudno, da so tvoji otroci sprideni? Slab zgled v besedi in djanju, verh tega še pohujšljivi predmeti v hiši, to mora spriditi najboljšega otroka! O matere, in sploh stariši, vam pred vsemi velja, kar pravi Kristus: »Kedor pohujša enega teh malih, ki verujejo v mé, boljše bi mu bilo, ke bi se mu bil obesil okolu vrata malinski kamen ter bi se bil potopil v globočini morja!« 

Žalostna duša pred sv. tabernakeljnom. 
Kaj se ti ni zgodilo večkrat, o žalostna duša, v goreči molitvi pred tabernakeljnom zatopljeni, da si slišala tihe, presladke besede: »Glej! Jezus je tukaj!« »Jezus je tukaj!« Oh kako pri teh besedah duša vse drugači vidi in ceni! 
Jezus je tukaj! ... Tabernakelj gine mojim očem ... presveta hostija izgublja podobo kruha, ostaja samo resničnost, Jezus! Da, Jezusa vidim, in sicer tacega, kakeršnega opisujejo sv. evangelisti, namreč: dobrega, vsmiljenega, prizanesljivega ... on mi govori, kaker je enkrat govoril svojim učencem: 
»Duša, ti si jako nemirna in poterta!« 
O Gospod, tako naj ne bom, keder vidim toliko nereda na svetu ... toliko nevarnosti, pretečih duši in telesu mojemu in mojih ... kaj naj pa še verhu tega rečem o preganjanju ... zaničevanju ... boleznih ... ki me neprenehoma obiskujejo! 
»Kaj si torej pozabila, o duša, da sem jaz tvoj oče, keteri te hočem imeti v raju za celo večnost, in da je vse, kar se ti godi, sredstvo, po katerem edino se more spolniti moja volja — namreč tvoje zveličanje? 
»Oh ke bi ti videla samo sebe, kaker te jaz vidim; oh kako si spačena! Poželjivosti, keterim si bila vsa vdana, so te pokrile z gnjusnimi madeži, kaker se godi pri bolniku, ko okreva po neketerih boleznih! Gojila si strasti, ketere so ti dale barvo bolnika, ki ima sprideno kri! Nagnjena si še, in močno k starim grehom, in pri vsem tem misliš, da si pobožna! Ne spoznavaš, da si bolna, in jako bolna! — Oh ke bi se videla, kaker te vidim jaz, roke bi k meni molila in vpila: Gospod, ozdravi! 
»In glej, le da te ozdravim, ti pošiljam britkosti! ker edino te, naj bodo kakeršne si koli, te so v rokah božje previdnosti zdravilo dušnim ranam.« 
— Da, Gospod, umem: potrebna sem sprave, ki vniči zlo, zapre rane, izrije globoke korenike greha iz moje duše .... ali vender so britkosti prevelike ... 
»Tako se ti zdi, o duša, ker so britkosti tvoje izredne, in ker se nisi domislila, da pribežiš k meni. Ako bi bila znala precej v začetku klanjati se moji Previdnosti, ako bi se bila precej zatekla k mojemu zakramentu in ponavljala besede, ketere so dajale meni moč na O1ijskem vertu, namreč: Naj se zgodi tvoja volja! oh kako bi bila radovoljno prenašala svoje križe! 
»Zapomni si dobro, da sem jaz tvoj oče ljubeznjivi, kateri te le toliko časa pusti pod bremenom težav, koliker je potrebno da se zacelijo tvoje rane. Kaj ti ni dosti vedeti, da kaznujem tiste, ketere ljubim? Kaj ne veš, da ke bi živela brez britkosti — namreč brez zasramovanja, brez preganjanja, brez vboštva, brez bolezni i. t. d., da bi šla v pekel za celo večnost? Kaj ni bolje za te, služiti za raj v britkostih, kaker pa za pekel v minljivih dobrotah? Oh nespametna duša, razvedri se, in keder si poterta, pridi pred tabernakelj in tukaj boš vsakikrat dobila tolažbo, ketere ti svet ne more dati!« 

